Bolonjska reforma

Nazorjeva · Oddelek za dramaturgijo in scenske umetnosti · 2006

»Nekatere stvari so okostenele, učni programi, prostorska stiska, problemi financiranja …? Izmislite si nekaj svojega, kar ni povezano z Akademijo, igrajte na cesti, pojdite v tovarne, šole, bolnice, kaj vem kam še. Če pa se že greste institucionalne spremembe, je mogoče bolonjska reforma priložnost, da pridete zraven in poveste, kaj mislite. Čeprav si o “bolonji” mislim svoje. Še enkrat je kritična misel popustila pred produktivnostjo.«

Iz pogovora z Zojo Skušek, dramaturginjo in urednico založbe *cf, v zborniku AGRFT 60. Avtorja pogovora: Nuša Komplet in Blaž Rejec.

Foto Arhiv CTF UL AGRFT

»In se je začelo. Leta 2006 smo slavili 60-letnico obstoja AGRFT in prav tega leta smo naredili prve korake v bolonjski proces. Le redki pedagogi, med njimi Janja Korun, Aleš Valič, Tomaž Gubenšek, Miran Zupanič, Igor Šmid, Martin Srebotnjak, morda še kdo, so natančno vedeli, kaj to sploh pomeni. Stikali smo glavi, prebirali cilje bolonjske ideje in se kot Norec v Kralju Learu posmehovali nori glavi. Kljub nasprotovanju, uporu in uporabi različnih argumentov o nesmiselnosti reforme, smo se navsezadnje vendarle morali vdati, saj bi drugače izpadli iz članstva Univerze v Ljubljani, kar bi pomenilo konec naše fakultete. Rektor UL nas je zasipal z navodili, smernicami in pogoji pri procesu in mi smo s figo v žepu, a pridno in vestno pa z veliko muke več mesecev pripravljali svoje programe. In danes smo tukaj, kjer smo! Ne trdim, da je bila to edina reforma v sedemdesetih letih obstoja AGRFT, a je bila zagotovo največja po obsegu, saj je korenito spremenila nekdanjo podobo enostopenjskega študija.«

Prof. Branko Šturbej v članku "Bolonjski špageti ali kakšni časi!", objavljenem v Zborniku ob 70-letnici AGRFT.

Fotografija profesorja je iz kratkega filma Trenje (rež. Margareta Grm, 2019), a uporabljena zgolj in samo kot ilustracija!